Aleš Jelenko (Slovenia) – slo/ita

 

Photo by Matej Nareks

 

Olesenjujemo
 
vehementno
se krčimo vase
ker so nas
že kot otroke naučili
igrati skrivalnice
 
paradoks je
da skrivamo skrivališča
in saturn
tako še vedno
žre svoje otroke*
 
je kriva prenasičenost avtoritet
 
tuzemskim relikvijam
priznavamo primat
domače besede
namreč pomagajo
da si žico
ovijemo okoli glave
in zamolklo vpijemo
svoboda svoboda
 
a vendar
se ne bojimo samih sebe
in nihilizem
je še kako priročen
sedaj lahko v miru
olesenjujemo
 
edina možnost je pač tista
ki se nahaja onstran možnosti
 
toda
ali slepota ni bolezen
 
in skrivanje zgolj umiranje
s katerim se sprijazniš
  
 
 
 
Mutiamo in legno
 
con irruenza
ci restringiamo in noi stessi
siccome
impariamo sin da bambini
a giocare a nascondino
 
paradossalmente
nascondiamo i nascondigli
e saturno
continua così
a divorare i propri figli*
 
colpa del sovraffollamento delle autorità
 
alle reliquie di questo mondo
riconosciamo la supremazia
del linguaggio familiare
che ci aiuta ad avvolgere
il filo di ferro
intorno al capo
e poi gridiamo con voce soppressa
libertà libertà
 
eppure
non abbiamo paura di noi stessi
e il nichilismo
risulta di estrema convenienza
per poter tranquillamente
mutare in legno
 
l’unica possibilità purtroppo
risiede all’infuori di ogni possibilità
 
tuttavia
la cecità non è pur sempre una malattia
 
e il nascondersi soltanto un lento perire
con il quale ti rappacifichi
 
 
Traduzione di Lara Arh
 
 
* Francisco de Goya